Januarja 2016, ko sem začel s to vlogo, sem si zastavil številne cilje, ki jih želim doseči. Eden od njih je bil, da se prek družbenih medijev obrnejo na ljudi, ki se ne ukvarjajo s pridelavo sadja, jagodičja in zelenjave, ter podajo komentar o vprašanjih, ki so pomembna za vrtnarstvo. Ne morete premagati zdrave doma pridelane hrane, ki je tako visoke kakovosti, da zasluži premijo na naših izvoznih trgih!
Gojenje hrane, ki jo potrebujemo za vzdrževanje zdravja, šele danes pride na vrsto. Covid je svetovno prebivalstvo znova osredotočil na pomen zdrave hrane. Tudi tukaj, na Novi Zelandiji, ni nič drugače. Potencial za eksponentno rast naše proizvodnje sadja, jagodičja in zelenjave je preveč realen. Doseganje tega potenciala ovirajo številne nastavitve politike. Novozelandci in svet zahtevajo naše pridelke.
Zaščita zemlje, vode, dela in biološke varnosti so bistveni elementi za pridelavo hrane. Sledi potreba po inovacijah z novimi sortami in novimi načini gojenja, ki spodbujajo sladko vodo in prilagajanje podnebju. Vsakodnevno se soočamo z bitko, da ohranimo visoko produktivno zemljo za gojenje, hiše pa posadimo hitreje kot zelenjavo.
Voda postaja strašljivo blago v Novi Zelandiji, državi, kjer 80% vode, ki pada z neba, steče v morje. Zakaj sveti in vlada ne vodijo prepotrebnih pobud za shranjevanje in zajemanje? Morda bo zdaj, ko se mestna Nova Zelandija sooča z vodno krizo, nekaj ukrepalo?
Vladna omejitev dela začasnih migrantov in ohranjanje omejitev pacifiške sheme priznanega sezonskega delodajalca (RSE) v Pacifiku neposredno zavira rast in sposobnost vrtnarstva, da opravlja in hrani ljudi. Covid nas je naučil, da je zaščita Nove Zelandije pred boleznimi in patogeni na meji ključnega pomena. Toda tudi z zaklenjenimi mejami novi škodljivci rastlin prihajajo na Novo Zelandijo.
Nato pridemo na področje raziskav in razvoja, nato pa prenos tehnologije na pridelovalce. Te raziskave potrebujemo, da ostanemo konkurenčni na svetovnih trgih in prispevamo k prilagajanju sladke vode in podnebja. To, kar se raziskuje, in sredstva za to raziskavo je treba nujno ponovno določiti. Poleg teh izzivov je izrazito povečanje skladnosti, ki se nalaga pridelovalcem in kmetom.
S pristojno in strokovno ekipo HortNZ sem zadnjih pet let delal na vsakem od teh vprašanj, da bi izboljšal položaj pridelovalcev in posledično vsega podeželskega sektorja. Naša frustracija je, da je napredek pogosto počasen, veliko počasnejši, kot bi moral biti.
Druga frustracija je priznanje vrtnarstva in njegov prispevek ne samo k gospodarstvu - saj smo industrija v višini 7 milijard NZ -, temveč tudi k podpori podeželskih skupnosti in zdravju države. Ena od kampanj HortNZ, ki sem jih prevzel, je bila, da država izvora označuje zakonsko zahtevo na Novi Zelandiji. To je zakonska zahteva na vseh naših ključnih izvoznih trgih in traja že vrsto let. Ta kampanja se je začela v začetku leta 2000 in slabih 20 let kasneje bo Nova Zelandija imela zakonsko zahtevano označbo države porekla.
Zaradi zgoraj navedenih razlogov si naša vrtnarska družina z Ministrstvom za primarno industrijo prizadeva ustvariti enoten pristop k razvoju politike tako v vladi kot v industriji. Vstopiti moramo v isto ekipo, da bomo lahko čim hitreje naredili razliko. Izboljšanje sprememb politike, ki traja dvajset let, bi bilo resnično izboljšanje! Trenutno se razvija ta enotni pristop. To moramo narediti, ker se soočamo z izzivi današnjega dne, naslednji izzivi nas že čakajo.
Ogromne naložbe ultrabogatih na svetu so namenjene proizvodnji hrane in živilskemu sistemu. Pred leti so bile naložbe v prehrambeni sistem okoli 0.5 milijarde USD. Letos bo naložba ocenjena na 20 do 25 milijard ameriških dolarjev. Poudarek je na pridelavi vse hrane, ki jo ljudje potrebujejo čim bližje kraju bivanja, s širjenjem koncepta vertikalnega kmetovanja na drevesne in korenovske pridelke.
To je neposreden izziv za naše zelo uspešne in dragocene izvozne programe. Verjamem, da bo za novozelandsko hrano vedno na voljo vrhunsko mesto, toda za ohranitev tega kraja bosta morala vlada in industrija sodelovati, da se spopadeta z izzivi. Takrat prihaja do razvoja enotnega pristopa k razvoju strategije. Ima izjemno pomembno vlogo pri zagotavljanju uspešne prihodnosti novozelandskega vrtnarstva.
Na koncu se zahvaljujem vsem, ki se ukvarjajo z vrtnarstvom, za podporo, odboru HortNZ in osebju, ki so mi dali priložnost, da prispevam, vi pa bralcu, da ste prebrali, kar sem napisal.
To ne bo moj zadnji blog, je pa moj zadnji blog kot izvršni direktor HortNZ. Moja naslednica Nadine Tunley prevzame položaj 14. junija. Prepričan sem, da boste Nadine zagotovili enako raven podpore in spodbude, ki ste jo dali meni. Ne bom izgubljen v tem sektorju, saj me nekaj časa zadržujejo za podporo industriji glede sezonskega dela in prihodnosti sheme RSE. Zato se bomo videli, čeprav v drugačni vlogi.