Razen če Evropska unija ne dovoljuje novih tehnik vzreje, kot je urejanje genov v ekološkem kmetijstvu, evropska strategija od kmetije do vilice verjetno ne bo izpolnila obljube, da se bo približala uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Mednarodna raziskovalna skupina, vključno z znanstveniki z univerze Wageningen University & Research (WUR), to navaja v prispevku, objavljenem v reviji Trends in Plant Science. Po mnenju avtorjev imata ekološko kmetijstvo in sodobna biotehnologija svoje posebne prednosti pri prispevanju k ciljem trajnostnega razvoja; združevanje obeh pristopov bi lahko sprožilo pomembne sinergije.
Leta 2015 je mednarodna skupnost opredelila cilje trajnostnega razvoja, ki obravnavajo svetovne izzive, s katerimi se svet sooča, kot so nična lakota, podnebni ukrepi in življenje na kopnem. Evropska komisija (ES) se je zavezala tem ciljem, ki jih je treba doseči leta 2030. ES z izvajanjem strategije Farm to Fork želi hkrati pospešiti razvoj območja ekološkega kmetovanja v EU, da bi dosegli 25% vseh kmetijskih zemljišč v ekološkem kmetovanju do leta 2030. Če pa bodo sedanje evropske omejitve glede uporabe novih plemenskih tehnik ostale v veljavi, to povečanje nikakor ne bo zagotovilo več trajnosti, kot je pokazala študija znanstvenikov iz Wageningna (Nizozemska), Predstave Bayreuth, Göttingen, Düsseldorf, Heidelberg (Nemčija), Alnarp (Švedska) in Berkeley (ZDA).
Okoljski dobički na lokalni ravni, izgube na svetovni ravni
Ekološko kmetovanje lahko ugodno vpliva na varstvo okolja in biotsko raznovrstnost na lokalni ravni. V primerjavi s konvencionalnim kmetovanjem pa ekološko kmetovanje prinaša tudi manjše pridelke. Posledično je za proizvodnjo enake količine kakovostne hrane potrebno več zemlje, vendar je pretvorba naravnih zemljišč v kmetijska zemljišča eden največjih gonilnikov globalnih podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti. "Svetovno povpraševanje po visokokakovostni hrani narašča. Več ekološkega kmetovanja v EU lahko zato povzroči širitev kmetijskih zemljišč drugod po svetu, kar bi lahko povzročilo okoljske stroške, ki presegajo vse lokalne okoljske koristi v EU, «pravi soavtor Justus Wesseler, profesor kmetijske ekonomije in podeželja Politika pri WUR. Z drugimi besedami: načrtovano povečanje ekološke pridelave v EU lahko povzroči manj, ne pa bolj trajnostnih prehranskih sistemov.
Možne sinergije med ekološkim kmetovanjem in kmetijsko biotehnologijo.
Natančna orodja pri vzreji rastlin
V svoji objavi v reviji Trends in Plant Science avtorji zato trdijo, da je doseganje 25 -odstotnega cilja ekoloških kmetijskih zemljišč in ciljev trajnostnega razvoja mogoče le, če se spremeni zakonodaja EU in je dovoljena uporaba sodobne biotehnologije in novih tehnik vzreje, zlasti pri ekološka pridelava. "To še posebej velja za urejanje genov, novo natančno orodje, ki se uporablja pri vzreji rastlin," pravi Richard Visser, profesor vzreje rastlin na WUR. »Urejanje genov ponuja edinstvene priložnosti za povečanje trajnostne proizvodnje hrane in za nadaljnje izboljšanje kakovosti hrane, pa tudi varnosti, zlasti pri tistih pridelkih, ki so navzkrižno oprašeni in/ali vegetativno razmnoženi. S pomočjo teh novih molekularnih orodij je mogoče razviti robustnejše rastline, ki zagotavljajo visoke pridelke za kakovostno prehrano, tudi z manj gnojili. "
Pesticidi, ki vsebujejo baker, v ekološkem kmetovanju
Poleg tega se urejanje genov uporablja za vzrejo rastlin, odpornih proti glivicam, ki uspevajo v ekološkem kmetovanju brez pesticidov, ki vsebujejo baker. Baker je še posebej strupen za tla in vodne organizme, vendar je njegova uporaba za zatiranje gliv vseeno dovoljena v ekološkem kmetovanju zaradi pomanjkanja nekamičnih alternativ. Visser: "Ekološko kmetovanje in urejanje genov bi se zato lahko zelo dobro dopolnjevali in skupaj lahko prispevali k večji lokalni in svetovni trajnosti."
Premagovanje globoko zakoreninjenih predsodkov
Avtorji pričakujejo, da bo izvedba zakonskih sprememb v trenutnih političnih razmerah malo verjetna. "Zdi se, da imajo številni oblikovalci politik EU in držav ter interesne skupine raje politike sožitja, kjer sta ekološka pridelava in sodobna biotehnologija strogo ločeni," pravi Wesseler.
Raziskovalci upajo, da lahko izboljšana komunikacija postopoma premaga nekatere globoko zakoreninjene predsodke oblikovalcev politik in širše javnosti. Visser: "Tudi če bi šlo le za urejanje genov, ker ta nova tehnika omogoča zelo ciljno vzrejo, ne da bi bilo treba v rastline vnesti tuje gene."
Za več informacij:
Univerza in raziskave Wageningen
www.wur.nl